NINANANA123
Pridružen/-a: 22.02. 2009, 14:58
Prispevkov: 1794
|
 Objavljeno: 25 Jul 2011 14:18 Naslov sporočila: UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA PRIROČNIK ZA IZDELAV |
 |
|
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
PRIROČNIK
ZA IZDELAVO
DIPLOMSKEGA DELA
2. izdaja
Avtorji:
dr. Branka Čagran
dr. Majda Pšunder
dr. Samo Fošnarič
Maribor, 2004
1
Univerza v Mariboru
Pedagoška fakulteta
Koroška cesta 160
2000 Maribor
Tel.: (02) 229 3600
http://www.pfmb.uni-mb.si
Uredila: dr. Majda Pšunder
Recenzent: dr. Sergej Flere
Strokovna sodelavka: Judita LadičStrokovna Ladič
: t
Jezikovni pregled: Mojca Garantini
Tehnična izvedba in oblika Metoda Tranik
Naklada: 1000 izvodov
Tisk: Koletnik Zdenka, s.p.
CIP – Kataložni zapis o publikaciji
Univerzitetna knjižnica Maribor
001.81:378.637(035)
ČAGRAN, Branka
Priročnik za izdelavo diplomskega dela / Branka Čagran, Majda
Pšunder, Samo Fošnarič. – 2. izd. - Maribor : Pedagoška fakulteta, 2004
ISBN 86-80693-75-8
1. Pšunder, Majda 2. Fošnarič, Samo
COBISS.SI-ID 52753409
2
3
VSEBINA
1.1.1.1 PREDGOVOR........................................................................................................v
1 VRSTE PISNIH STROKOVNIH BESEDIL...............................................................1
1.1 SEMINARSKA NALOGA 1
1.2 DIPLOMSKA SEMINARSKA NALOGA 1
1.3 DIPLOMSKO DELO 2
1.4 POSEBNOSTI DIPLOMSKIH DEL NA UMETNIŠKIH PROGRAMIH 2
1.4.1 Glasbena pedagogika................................................................................................2
1.4.2 Likovna pedagogika..................................................................................................3
1.5 DIPLOMSKA DELA V TUJEM JEZIKU 3
1.6 VRSTE DIPLOMSKIH DEL 3
1.6.1 Teoretično diplomsko delo.........................................................................................3
1.6.2 Empirično diplomsko delo..........................................................................................4
1.6.3 Praktično diplomsko delo...........................................................................................4
2 FAZE RAZISKOVANJA PRI DIPLOMSKEM DELU..................................................5
2.1 ZAČETNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA 6
2.1.1 Kriteriji izbora teme...................................................................................................6
2.1.2 Iskanje, pregled virov................................................................................................7
2.1.3 Izdelava dispozicije diplomskega dela.........................................................................7
2.1.4 Prijava, potrditev teme..............................................................................................8
2.2 ŠTUDIJ VIROV 9
2.3 DOKONČNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA 10
2.3.1 Primer TEORETIČNEGA diplomskega dela.................................................................11
2.3.2 Primer EMPIRIČNEGA diplomskega dela....................................................................13
2.3.3 Primer PRAKTIČNEGA diplomskega dela...................................................................18
2.4 IZVEDBA RAZISKAVE 19
2.5 PISANJE POROČILA 20
2.5.1 Strokovni slog.........................................................................................................20
2.5.2 Znanstveni aparat...................................................................................................22
2.5.2.1 Prevzemanje..........................................................................................................22
2.5.2.2 Dokumentiranje......................................................................................................24
2.5.2.3 Raba opomb...........................................................................................................32
2.5.3 Struktura diplomskega dela.....................................................................................32
3 OBLIKOVNI IZGLED DIPLOMSKEGA DELA........................................................43
4 ZAGOVOR DIPLOMSKEGA DELA........................................................................44
4.1 NEGATIVNI ZAGOVOR DIPLOMSKEGA DELA.............................................................45
4.2 ODLOŽITEV ZAGOVORA DIPLOMSKEGA DELA...........................................................45
5 SAMOVREDNOTENJE DIPLOMSKEGA DELA.......................................................46
5.1 LESTVICA SAMOVREDNOTENJA TEORETIČNEGA DIPLOMSKEGA DELA 47
5.2 LESTVICA SAMOVREDNOTENJA EMPIRIČNEGA DIPLOMSKEGA DELA 49
5.3 LESTVICA SAMOVREDNOTENJA PRAKTIČNEGA DIPLOMSKEGA DELA..........................51
LITERATURA.......................................................................................................................55
PRILOGE ...........................................................................................................................57
4
PREDGOVOR
V času študija na fakulteti se študentje v okviru študijskega procesa srečujejo tudi s pisanjem strokovnih besedil, med katerimi so najpogostejše seminarske naloge. Študij pa zaokrožuje diplomsko delo.
Senat Univerze v Mariboru je na 27. seji dne 19.2.2002 sprejel Pravilnik o postopku priprave in zagovora diplomskega dela za univerzitetni in visokošolski strokovni študij, ki fakultete obvezuje, da pripravijo »Navodila za izdelavo diplomskega dela« (9. člen). To je bil povod za nastanek tega priročnika, a »nervus rerum« naša želja, da s tem na eni strani olajšamo študentom izdelavo diplomskega dela ter na drugi zagotovimo njegovo kakovost, kakor jo narekujejo kriteriji univerzitetnega in visokošolskega strokovnega študija.
Vsebino priročnika smo razdelili na pet poglavij. V prvem poglavju so globalno opredeljene tri, za študenta temeljne vrste pisnih strokovnih besedil (seminarska naloga, diplomska seminarska naloga, diplomsko delo). Sledi drugo, najobsežnejše, v katerem podrobno predstavljamo celoten proces diplomskega, tako teoretičnega kot empiričnega in praktičnega raziskovalnega dela (od snovanja teme do pisanja poročila). V tretjem poglavju podajamo nekaj temeljnih značilnosti oblikovnega (zunanjega) izgleda diplomskega dela. Sledi četrto poglavje, v katerem namenjamo pozornost sklepnemu dogodku, to je zagovoru diplomskega dela. V zadnjem, petem, pa dajemo študentom priložnost, da svoje delo, preden ga oddajo, ovrednotijo sami s pomočjo lestvice samovrednotenja.
Avtorji opozarjamo uporabnike priročnika, da smo se trudili priročnik terminološko čimbolj posloveniti. Tako boste opazili, da sicer uveljavljeni tuj termin nadomeščamo s slovenskim (npr. tabela – preglednica itd.).
Naš predgovor zaključujemo s pogledom v prihodnost. Nikakor namreč ne želimo, da bi bil ta priročnik neprijeten, ali celo nesmiseln imperativ, ampak strokovno teoretično in empirično preverjeno ogrodje vsebinsko raznolikih diplomskih del. Zato ga bomo skupaj z vami, uporabniki, izpopolnjevali, da bi dosegli višjo stopnjo strokovne dovršenosti ter uporabnosti. Študentje, mentorji in drugi, ki boste v tej knjižici iskali odgovore na porajajoča se metodološka vprašanja pri nastajanju diplomskega dela (pa tudi seminarskih nalog in drugih vrst strokovnih besedil), posredujte svoje pripombe, želje in predloge avtorjem. Trudili se bomo, da bodo postali del priročnika v prihodnje.
Ob tem pa nikakor ne mislimo, da odstopanja od zapisanega v pričujočem priročniku niso dopustna; mogoča so (npr. pri prevzemanju, dokumentiranju spoznanj drugih avtorjev, rabi opomb, lahko tudi v sami strukturi diplomskega dela), seveda po dogovoru z mentorjem.
Spoštovani študentje, želimo, da bi vaše diplomsko delo nastajalo z vašim osebnim zadovoljstvom in slednjič doživelo časten epilog – zagovor, ki se ga boste vi in vaši mentorji radi spominjali.
Avtorji
5
1. VRSTE PISNIH STROKOVNIH BESEDIL
V okviru študijskega procesa pa tudi izven njega se študent srečuje z različnimi pisnimi besedili. Osredotočili se bomo na zanj sklepno, najzahtevnejše, to je diplomsko delo, pri čemer pa velja, da so tudi npr. referati, strokovni in znanstveni članki, doktorske disertacije, magistrska dela in slednjič seminarske naloge tako kot diplomska dela standardizirano sestavljena in strukturirana besedila.
1.1 SEMINARSKA NALOGA
V seminarski nalogi študent strokovno teoretično ali teoretično in empirično obravnava temo, ki je teoretsko (empirično) praviloma že obdelana, torej je le izjemoma njegovo samostojno strokovno delo. Običajno študent v seminarski nalogi primerja strokovna in znanstvena spoznanja različnih avtorjev, lahko pa v njej tudi predstavi spoznanja lastne empirične raziskave manjšega obsega (npr. študije primera, pilotske raziskave). Študent teoretska in empirična spoznanja argumentirano vrednoti, in sicer tako z vidika spoznanj drugih ekspertov kakor tudi z vidika lastnega znanja in osebnih izkušenj. Z izdelavo seminarske naloge študent širše in globlje spozna vsebino posameznega študijskega predmeta, izkaže sposobnost za samostojno uporabo strokovnih in znanstvenih virov ter za izvedbo krajših, enostavnejših empiričnih raziskav in slednjič sposobnost za strokovno pisno sporočanje. (Gl. in prim. Kobeja, 2002, str. 7; Zelenika, 2000, str. 260; Žižmond, 1998, str. 3.)
1.2 DIPLOMSKA SEMINARSKA NALOGA
Diplomska seminarska naloga je z vsebinsko-metodološkega, jezikovno-slogovnega ter tehničnega vidika enakovredna diplomskemu delu, je pa njen obseg manjši. Diplomska seminarska naloga se po dogovoru z mentorjem prijavi na obrazcu A1/1 pred začetkom postopka za prijavo diplomskega dela. Študent odda izpolnjen obrazec s podpisom mentorja in predstojnika oddelka v referat za študentske zadeve.
Diplomska seminarska naloga je samostojni individualni ali skupinski izdelek, ki mora v vsebinskem, metodološkem in jezikovnem pogledu ustrezati zahtevam študijskega programa. Študent odda mentorju dva izvoda diplomske seminarske naloge in le-to nato zagovarja v ustreznem seminarju, takrat ko mentor presodi ustreznost diplomske seminarske naloge.
Z uspešnim zagovorom pozitivno ocenjene diplomske seminarske naloge opravi študent del diplomskega izpita, povezan s predmetnim področjem, na katero sodi naloga. Mentor to potrdi z zapisnikom o zagovoru diplomske seminarske naloge (obrazec A1/1) in z vpisom v indeks študenta.
6
1.3 DIPLOMSKO DELO
Diplomsko delo je zahtevnejše in obsežnejše samostojno, pisno strokovno delo, v katerem študent univerzitetnega in visokošolskega študija pod vodstvom mentorja, lahko tudi somentorja, kompleksno obdela bodisi bolj aktualno teoretično ali bolj praktično strokovno temo (Zelenika, 2000, str. 265).
Temo diplomskega dela študent prijavi po dogovoru z mentorjem na obrazcu A1.
Dopolnitev: Senat PEF, 25. 5. 2004 » Če ima študent ob prijavi teme diplomskega dela opravljene vse študijske obveznosti, ima pravico da v enem letu od izdaje sklepa o potrditvi teme diplomskega dela izdela diplomsko delo, ne da bi opravljal dodatne obveznosti, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti izpitov ali veljavnosti študijskega programa znotraj tega leta. Če diplomskega dela ne odda v roku enega leta, je dolžan zaprositi za podaljšanje veljavnosti teme diplomskega dela. Pred izdajo sklepa o podaljšanju veljavnosti teme se ponovno preverijo študentove študijske obveznosti.«
Diplomsko delo je napisano v slovenskem jeziku s povzetkom v slovenskem in angleškem ali nemškem jeziku.
Cilji diplomskega dela so:
- uporabljanje v okviru dodiplomskega študija pridobljenega teoretičnega in praktičnega strokovnega znanja pri samostojnem razreševanju aktualnih teoretsko-praktičnih problemov;
- pridobivanje in uporabljanje strokovne in znanstvene literature;
- uporabljanje metodologije znanstvenega raziskovanja določenega strokovnega področja;
- priprava na pisanje različnih raziskovalnih poročil;
- upoštevanje temeljnih etičnih načel znanstvenoraziskovalnega dela, kot so npr.: prostovoljnost sodelovanja v raziskavi, pravica udeležencev do anonimnosti, uporaba raziskovalnih izsledkov izključno v raziskovalne namene. (Gl. in prim. Cencič, 2002, str. 20-22; Flere, 2000, str. 58-61; Kobeja, 2002, str. 8-9; Zelenika, 2000, str. 265.)
Diplomski izpit na enopredmetnem študiju obsega diplomsko delo, na dvopredmetnem študiju pa diplomsko delo z enega predmetnega področja in diplomsko seminarsko nalogo z drugega področja. Področje, s katerega bo pripravil diplomsko delo, izbere študent sam, s tem da bo to področje po zaključku študija stalo v njegovi diplomi na prvem mestu.
V primeru, da se študent odloči za izdelavo dveh diplomskih del, mora istočasno prijaviti temo za obe diplomski deli. Ta možnost daje študentu pravico izbora prioritete zapisa strokovnega naziva v diplomi. Študent kot zadnje zagovarja tisto diplomsko delo, za kateri strokovni naslov se odloči, da bo imel zapisan na prvem mestu v diplomski listini. Študentu ni potrebno istočasno oddati obeh diplomskih del. (Sprememba potrjena na Senatu PEF, 25. 5. 2004).
1.4 POSEBNOSTI DIPLOMSKIH DEL NA UMETNIŠKIH PROGRAMIH
7
1.4.1 Glasbena pedagogika
V soglasju z mentorjem lahko študent izbere možnost koncertnega nastopa (adekvatno temu javno izvedbo samostojnega avtorskega dela), ki ga prijavi sočasno s prijavo teme diplomskega dela. V tem primeru komisija oceni študentov koncertni nastop in ta ocena je sestavni del ocene diplomskega dela.
8
1.4.2 Likovna pedagogika
Diplomsko delo na enopredmetnem študiju Likovna pedagogika poleg teoretičnega dela vsebuje tudi kreacijo in predstavitev likovnih del, kadar to zahteva obravnavana tema, o čemer se študent dogovori z mentorjem.
Kreacija in predstavitev likovnih del so lahko študentova lastna dela ali / in z likovnimi sredstvi izraženi oziroma vizualizirani rezultati v diplomskem delu obravnavane teme. Študent jih v času zagovora diplomskega dela predstavi v obliki razstave, lahko pa tudi v kateri drugi, javnosti dostopni obliki. Dokazila o tem morajo biti v obliki slikovnega gradiva vsebovana tudi v teoretičnem delu diplomskega dela.
1.5 DIPLOMSKA DELA V TUJEM JEZIKU
Študenti pripravijo diplomsko delo v slovenskem jeziku, s povzetkom v angleškem ali nemškem jeziku.
Tuji študenti lahko pripravijo diplomsko delo v tujem jeziku, s povzetkom v slovenskem jeziku.
Študenti, vpisani na programih tujih jezikov, lahko izdelajo diplomsko delo v tujem jeziku. V prijavi teme mora biti opredeljen tuj jezik diplomskega dela.
Če je diplomsko delo izdelano v tujem jeziku, morata biti naslov diplomskega dela in povzetek v tujem in slovenskem jeziku.
1.6 VRSTE DIPLOMSKIH DEL
Diplomska dela so različna, kakor so različni raziskovalni problemi in metodologija njihovega proučevanja. V skladu z različnimi kriteriji obstajajo različna razvrščanja, najbolj pa je uveljavljena tako na področju naravoslovno-tehniških in naravoslovno-biotehniških ter medicinskih pa tudi družboslovno-humanističnih znanostih (gl. Zelenika, 2000, str. 85) delitev na teoretična in empirična diplomska dela. Na nekaterih svojstveno interdisciplinarnih področjih (kot je npr. izobraževanje na razredni stopnji, izobraževanje na predšolski vzgoji ipd.) pa obstajajo tudi praktična diplomska dela.
1.6.1 Teoretično diplomsko delo
Je delo, ki nastane na osnovi študija literature; temeljni inštrument zbiranja podatkov je torej literatura. Študent odgovarja na zastavljena raziskovalna vprašanja, tako da analizira in primerja dosedanja znanstvena spoznanja o raziskovalnem problemu. Pri tem odkriva podobnosti in razlike, izpeljuje temeljne ugotovitve in predloge. (Gl. in prim. Cencič, 2002, str. 14; Kobeja, 2002, str. 75.)
9
1.6.2 Empirično diplomsko delo
Je delo, ki nastane na osnovi empirično (izkustveno) zbranih podatkov, in sicer z različnimi instrumenti (npr. z vprašalniki, ocenjevalnimi lestvicami, preizkusi znanja, sposobnosti).
Najbolj pogost je deduktivni pristop, ko študent na osnovi proučene literature, ki je predstavljena v prvem, teoretičnem delu, opredeli raziskovalne hipoteze, katerih empirična verifikacija je razvidna iz drugega, empiričnega dela diplomskega dela. (Gl. in prim. prav tam.)
Tudi če gre za empirično diplomsko delo, se torej ne moremo izogniti temeljitemu proučevanju literature in s tem korektnemu upoštevanju dosedanjih spoznanj1 pri nadaljnjem empiričnem raziskovanju.
1.6.3 Praktično diplomsko delo
Je delo, ki nastane na osnovi preizkusov novih poti in idej v neposredni pedagoški praksi na način, ki nedvoumno predstavlja svojstven prispevek k izbranemu strokovnemu področju. Praktično diplomsko delo pomeni preizkus teoretičnih ali empiričnih spoznanj, ponavadi pa kar obojih hkrati v pedagoški praksi.
Tudi v tem pristopu mora študent v teoretičnem delu diplomskega dela proučiti literaturo izbranega področja ter poiskati ustrezna izhodišča za njegova nadaljnja praktična ravnanja. Pri tem se lahko pogosto nasloni na elemente empiričnega (izkustvenega) zbiranja podatkov z različnimi inštrumenti, toda v manjšem obsegu kot pri empiričnem diplomskem delu.
Ko študent zbere dovolj podatkov za prenos ugotovljenega v prakso, lahko pristopi k preizkusu v praksi. Ko je ta izveden, ga na ustrezen način dokumentira ter na aplikativen in izviren način tudi podrobno opiše (npr. projektno delo, eksperimentalno delo, učna pot, uporabno učilo in pripomoček, didaktične igre, računalniške simulacije …).
Celoten proces lahko študent izvede tudi obratno, tako da najprej v praksi preizkusi načrtovane ideje ter na koncu verificira preizkušeno na ustrezen empiričen način.
1 Ravnanje z viri (prevzemanje, dokumentiranje) je podrobno opisano v poglavju Znanstveni aparat.
10
FAZE RAZISKOVANJA PRI DIPLOMSKEM DELU
Diplomsko delo, bodisi teoretično, empirično ali praktično, temelji kot vsako strokovno delo na raziskovanju (teoretičnem, empiričnem oziroma obojem hkrati), za katerega velja, da je za razliko od vsakdanjega raziskovanja (gl. Toš in Hafner-Fink, 1998, str. I-II), načrtno in sistematično delo, ki poteka v več fazah, in sicer:
1. Začetna opredelitev raziskovalnega problema.
2. Študij virov.
3. Dokončna opredelitev raziskovalnega problema.
4. Izvedba raziskave.
5. Pisanje poročila.
Navedene faze se v raziskovalni praksi ne odvijajo povsem sukcesivno. Glede na naravo raziskovalnega problema prihaja do njihovega združevanja, ponavljanja, skratka prepletanja, na primer:
- študij virov poteka kontinuirano vse do konca raziskave;
- obdelavo (v primeru empiričnega diplomskega dela) nekaterih podatkov opravimo preden smo končali z zbiranjem nekaterih drugih podatkov ter jo lahko izpopolnjujemo v času interpretacije;
- s pisanjem poročila pričnemo, ko raziskavo še izvajamo (gl. Kobeja, 2002, str. 25-27; Sagadin, 1993, str 20).
Prepletanje faze raziskovanja pri teoretičnem in empiričnem diplomskem delu nazorno prikazujeta sliki 1 in 2. Dopolnjevanje teh faz z elementi preizkusa v praksi pa slika 3:
FAZE
1. mesec
2. mesec
3. mesec
4. mesec
5. mesec
6. mesec
1. ZAČETNA OPREDELITEV RAZ. PROBLEMA:
Izbira teme
Iskanje, pregled virov
Izdelava dispozicije
2. ŠTUDIJ VIROV
3. DOKONČNA OPREDELITEV RAZ. PROBLEMA
4. IZVEDBA RAZISKAVE: Študij virov
5. PISANJE POROČIL
Slika 1: Pregled poteka raziskovanja pri teoretičnem diplomskem delu
11
FAZE
1. mesec
2. mesec
3. mesec
4. mesec
5. mesec
6. mesec
1. ZAČETNA OPREDELITEV RAZ. PROBLEMA
Izbira teme
Iskanje, pregled virov
Izdelava dispozicije
2. ŠTUDIJ VIROV
3. DOKONČNA OPREDELITEV RAZ. PROBLEMA
4. IZVEDBA RAZISKAVE: Zbiranje podatkov
Obdelava podatkov
Interpretacija rezultatov
5. PISANJE POROČIL
Slika 2: Pregled poteka raziskovanja pri empiričnem diplomskem delu
FAZE
1. mesec
2. mesec
3. mesec
4. mesec
5. mesec
6. mesec
1. ZAČETNA OPREDELITEV RAZ. PROBLEMA
Izbira teme
Iskanje, pregled virov
Izdelava dispozicije
2. ŠTUDIJ VIROV
3. DOKONČNA OPREDELITEV RAZ. PROBLEMA
4. IZVEDBA RAZISKAVE S POUDARKOM NA PRAKSI: Zbiranje podatkov
Obdelava podatkov
Interpretacija rezultatov
Neposredna izvedba v praksi
Opis praktične izvedbe
5. PISANJE POROČIL
Slika 3: Pregled poteka raziskovanja pri praktičnem diplomskem delu
Vsako fazo tako teoretičnega, empiričnega kot praktičnega diplomskega raziskovalnega dela v nadaljevanju podrobno predstavljamo.
2.1 ZAČETNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
To je faza, v okviru katere:
- izberemo temo,
- iščemo, pregledamo vire,
- izdelamo dispozicijo diplomskega dela,
- prijavimo temo.
2.1.1 Kriteriji izbora teme
Študent lahko:
- izbere med razpisanimi temami
12
ali pa
- izbere lastno temo, ki pa mora biti iz vsebin predmetov vpisane študijske smeri (Pravilnik o postopku priprave in zagovora diplomskega dela, 2002, 3. člen).
Pri izboru teme v okviru omenjene formalno-pravne vsebinske usmeritve je dobro upoštevati še naslednje kriterije:
- osebni interes in s tem domnevno boljše poznavanje problema,
- aktualnost problema,
- koristnost obravnave problema za prakso,
- prednost problemov, ki niso pogosto predmet raziskovanja,
- možnost dostopa in proučevanja virov.
(Gl. in prim. Cencič, 2002, str. 26-28; Kobeja, 2002, str. 13-14.)
2.1.2 Iskanje, pregled virov
Izbira lastne prave teme je odločitev z visoko stopnjo odgovornosti. Temu namreč sledi večmesečno samostojno ustvarjalno delo, ki zahteva posebne psihofizične, slednjič pa tudi finančne obremenitve študenta. Da bo izbor z vidika zgoraj navedenih kriterijev čim bolj ustrezen, moramo v tej prvi fazi nameniti dovolj časa zlasti za iskanje in pregled čim večjega števila različnih virov (gl. Kobeja, 2002, str. 66-68, 88-90), in sicer:
- monografske publikacije (knjige, zborniki, enciklopedije, slovarji, leksikoni),
- serijske publikacije (poglavja v zbornikih, članki strokovnih, poljudnih revij, dnevnega časopisa),
- polpublikacije (diplomska, magistrska dela, doktorske disertacije, interno študijsko gradivo),
- neknjižno gradivo (zgibanke, notno gradivo, zvočni, videoposnetki),
- elektronski viri (diskete, CD-ROM-i, internetni dokumenti),
- drugi viri (radijske, televizijske oddaje, pravni viri).
Poti do omenjenih skupin virov je danes na voljo že veliko (gl. Kobeja, 2002, str. 40-4 , to je na primer lahko:
- študentova domača knjižnica (npr. v času študija zbrano študijsko gradivo, priročniki, enciklopedije, slovarji, revije);
- knjižnice (npr. nacionalne /NUK/, visokošolske, specializirane, splošnoizobraževalne, in sicer z možnostjo neposrednega, računalniškega iskanja ali iskanja s pomočjo interneta po elektronskih katalogih /npr. COBISS.SI/);
- podatkovne zbirke (npr. SwetScan, Education Abstracts, PsycINFO, Sociological Abstracts);
- internet (npr. besedilni, slikovni, zvočni dokumenti ali konvencionalni, pretvorjeni v elektronsko obliko; pri tem morate biti previdni: na spletu objavljeni dokumenti niso recenzirani, kot to praviloma velja za konvencionalne, knjižne, zato ni izključeno, da so med njimi tudi strokovno manj kakovostni);
- knjigarne;
- drugo (muzeji, arhivi, zavodi, uradi).
Pridobljene vire uporabljamo v tej prvi fazi na nivoju pregledovanja (ne temeljitega kritičnega branja) oziroma t. i. »pripravljalnega branja« (Kobeja, 2002, str. 39), s ciljem spoznavanja že raziskanih vidikov določenega raziskovalnega problema in še zlasti pregleda seznamov literature določenih že pridobljenih virov. Tu lahko namreč
13
odkrijemo vrsto, do takrat nam neznanih (npr. vir B, C, na katera se avtor vira A sklicuje), a za nas relevantnih virov.
2.1.3 Izdelava dispozicije diplomskega dela
Na osnovi upoštevanja različnih kriterijev izbora teme (gl. točko 2.1.1) ter pregleda virov (gl. točko 2.1.2) lahko nato izbran raziskovalnih problem okvirno vsebinsko (kaj?) in metodološko (kako?) opredelimo in izdelamo dispozicijo diplomskega dela.
Za izdelavo dispozicije ima študent na voljo formular (Priloga H), lahko pa po dogovoru z mentorjem izdela dispozicijo v drugačni (npr. bolj nevezani) obliki, pomembno je, da dispozicija, ne glede na obliko, vsebuje vse točke, ki jih predpostavlja Pravilnik (gl. 2002, 5. člen):
1. Naslov teme.
2. Teoretična izhodišča oz. opis problema.
3. Namen oz. cilji, predpostavke.
4. Predvidena metodologija dela.
5. Predvidena struktura oz. kazalo.
6. Seznam predvidenih virov oz. literature.
Naslov naj bo kratek, če pa ga kratko ni mogoče opredeliti, lahko ima še podnaslov. Teoretična izhodišča oz. opis problema zajema kratko predstavitev predvsem tistih dosedanjih znanstvenih spoznanj, ki so pri pregledu virov pritegnila študentovo pozornost. Namen oz. cilji in predpostavke opredeli študent v obliki širših raziskovalnih vprašanj ali splošnih delnih problemov ter domnevnih odgovorov, torej hipotez. V primeru praktičnega diplomskega dela študent navede s kratkim opisom vse predvidene elemente realizacije idej in poti, ki jih želi preizkusiti v neposredni praksi. Hkrati tudi nakaže vse elemente okoliščin, ki bodo sooblikovale njegov praktični del (gl. več o tem v poglavju 2.3 Dokončna opredelitev raziskovalnega problema). V točki Predvidena metodologija dela navede študent s ključnimi besedami raziskovalno metodo, vzorec, postopke zbiranja in postopke obdelave podatkov. Kazalo vsebuje predvidena, nivojsko številčena poglavja, podpoglavja, in sicer od uvoda do sklepa (glej več o tem v poglavju 2.5 Pisanje poročila. 2.5.3 Struktura diplomskega dela). Seznam virov oz. literature, ki jo bo študent predvidoma uporabljal, je urejen v skladu z določenim standardom, npr. z APA standardom in slovenskim pravopisom (gl. več o tem v poglavju 2.5 Pisanje poročila. 2.5.2 Znanstveni aparat).
Ob koncu velja dodati, da se v teku izdelave diplomskega dela »lahko delovna dispozicija tudi spremeni, če narava raziskovanja to zahteva.« (Pravilnik, 2002, 8. člen).
2.1.4 Prijava, potrditev teme
Ko študent opravi vse predpisane študijske obveznosti in izdela dispozicijo diplomskega dela, prijavi temo na obrazcu Prijava teme za diplomsko delo (obrazec A1).
Na prijavo teme diplomskega dela se podpiše tudi možni mentor (in možni somentor), potem, ko soglaša z izbrano temo.
14
V referatu za študentske zadeve jo odda skupaj z dispozicijo diplomskega dela v treh izvodih ter indeksom in drugimi dokazili o dokončanju vseh predpisanih študijskih obveznostih (Pravilnik, 2002, 5. člen).
Po preverjanju študentovih opravljenih študijskih obveznosti posreduje referat za študentske zadeve vse tri izvode prijave teme diplomskega dela predstojniku oddelka v potrditev.
Oddelek lahko predlagano temo potrdi, dopolni ali spremeni naslov, predlaganega mentorja (in somentorja) lahko potrdi ali zamenja. Enaka pooblastila ima dekan ali pooblaščen prodekan, ki izda dokončen Sklep o diplomskem delu (obrazec A2). En izvod potrjene prijave teme diplomskega dela prejme študent. Prijavljena tema diplomskega dela velja eno leto.
V primeru, da pride iz utemeljenih razlogov do spremembe teme, se sprememba opravi po enakem postopku kot prva prijava teme.
V primeru, da študent iz utemeljenih razlogov ne odda diplomskega dela v času veljavnosti, lahko prosi za podaljšanje teme. To opravi po enakem postopku, kot za prvo prijavo teme.
S potrditvijo teme se zaključi prva faza nastajajočega diplomskega dela.
2.2 ŠTUDIJ VIROV
V prvi fazi smo v funkciji snovanja teme in izdelave dispozcije pozornost namenili iskanju in pregledovanju virov. V tej, drugi fazi, kakor tudi v naslednjih, tega sicer ne bomo povsem opustili, je pa težišče odslej naprej na temeljitem študiju (gl. Cencič, 2002, str. 28-40; Kobeja, 2002, str. 26-27, 39, 49), ki traja skoraj vse do konca izdelave diplomskega dela. Gre v bistvu za temeljito in kritično proučevanje literature, ki sloni na treh jezikovnih spretnostih, in sicer branju, izpisovanju in dokumentiranju. Poglejmo na kratko vsako posebej:
a) Najprej je na vrsti pregledno branje besedila (pregledamo naslovnico, kazalo, seznam literature, mnenje recenzentov, uvod), sledi selektivno (diagonalno) branje (iščemo in označujemo le določene informacije oziroma dele besedila, ki jih nameravamo sami proučiti) in nato aktivno, kritično branje (označeno besedilo natančno beremo /jezikovno-slogovno in strokovno zahtevnejše tudi večkrat/, ga obnavljamo, povezujemo in primerjamo z drugimi besedili ter vrednotimo).
b) Ker vsega prebranega ne moremo ohraniti v spominu, je sestavni del študija virov sprotno izpisovanje (lahko je dobesedno, torej citiranje ali nedobesedno, torej povzemanje). Obstaja več različnih načinov izpisovanja (npr. kopiranje, izpisovanje na kartico, list A4), izberemo tistega, ki nam osebno najbolj odgovarja in se ga nato dosledno držimo.
15
c) Ne glede na izbran način izpisovanja pa velja, da izpisi oziroma prevzete misli sproti dokumentiramo, torej označimo njihovo poreklo oziroma identificiramo avtorja. Načinov (sistemov) dokumentiranja je več (gl. Kobeja, 2001, str. 47-52), in sicer:
- tradicionalno dokumentiranje (tj. dokumentiranje s pomočjo bibliografskih opomb na dnu strani pod črto ali na koncu dela);
- vancouverski sistem, uveljavljen zlasti v medicini (tj. dokumentiranje s pomočjo sklicnih številk v oklepaju ob prevzeti misli);
- harvardski sistem, danes najbolj uveljavljen sistem (tj. dokumentiranje s pomočjo priimka avtorja in letnice v oklepaju ob prevzeti misli), v okviru katerega so se razvili različni stili (npr. APA, MLA, čikaški slog).
Slednjega, torej harvardski sistem (slog APA), prevzemamo tudi mi, je namreč najbolj razširjen (v družboslovju, humanistiki, naravoslovju), jedrnat, dovolj informativen in ne prezahteven. Podrobno in sistematično ga opisujemo v okviru poglavja 2.5.2 Znanstveni aparat.
S tem ko smo drugo fazo procesa nastajanja diplomskega dela opredelili kot Študij virov, ne mislimo, da se le-ta zaključi, ko pridemo k naslednji fazi. Dejansko traja do konca izdelave diplomskega dela, natančneje, vloga literature (obseg, globina poučevanja) je pogojena z vrsto diplomskega dela (Kobeja, 2002, str. 39-40). V primeru teoretičnega diplomskega dela, ki sloni na sekundarnem raziskovanju (gl. prav tam, str. 35), je proučevanje literature temeljno delo, medtem ko je pri empiričnem in praktičnem diplomskem delu, kjer je težišče na empiričnem raziskovanju, in je torej temeljno delo proučevanje prakse in izvedba v njej, proučevanje literature predvsem v vlogi oblikovanja teoretičnega izhodišča lastnega empiričnega raziskovanja oziroma preizkusa v praksi, ki je običajno predstavljeno v prvem, teoretičnem delu empiričnega oziroma praktičnega diplomskega dela.
2.3 DOKONČNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Potem ko smo izbrali temo, raziskovalni problem okvirno opredelili, slednjič izdelali dispozicijo in temo prijavili ter proučili dovolj razpoložljive literature, lahko raziskovalni problem bolj razčlenimo in ga bolj podrobno, natančno, tako po vsebinski kot metodološki plati, opredelimo. (Gl. Cencič, 2002, str. 40-45; Kobeja, 2002, str. 14-15, 26; Sagadin, 1993, str. 16-21.)
Nivo vnaprejšnje vsebinske razčlenjenosti in metodološke določenosti je odvisen od vrste diplomskega dela, v primeru teoretičnega je seveda nižji kot pri izvedbi empiričnega in praktičnega diplomskega dela. V nadaljevanju jih zato predstavljamo ločeno: najprej bomo pozornost namenili teoretičnemu diplomskemu delu (gl. točko 2.3.1), nato empiričnemu (gl. točko 2.3.2) in na koncu praktičnemu diplomskemu delu (gl. točko 2.3.3).
16
2.3.1 Primer TEORETIČNEGA diplomskega dela
1 Vsebinska opredelitev
Vsebinsko plat teoretičnega diplomskega dela dokončno opredelimo na nivoju namena oz. ciljev ter raziskovalnih hipotez.
1.1 Namen (cilji)
Namen opredelimo v obliki širših raziskovalnih vprašanj ali, še pogosteje, v obliki splošnih delnih problemov oziroma vidikov, ki dobro predstavljajo teoretično proučevanje raziskovalnega problema v celoti.
Primer: V primeru diplomskega dela z naslovom Elitno zasebno šolstvo znotraj angleškega šolskega sistema2 bi raziskovalni problem proučili na primer z naslednjih vidikov:
Tradicionalni angleški šolski sistem.
Zasebni angleški šolski sistem.
Elitnost angleških zasebnih šol.
1.2 Raziskovalne hipoteze
Ožjih, specifičnih raziskovalnih vprašanj običajno pri teoretičnih diplomskih delih (za razliko od empiričnih) ne postavljamo, ampak splošne raziskovalne hipoteze, ki so v bistvu naši vnaprejšnji domnevni odgovori na zastavljena širša raziskovalna vprašanja oziroma splošne delne probleme (gl. Namen).
Primer:
Zasebno šolstvo se širi z upadanjem kakovosti državnih šol.
Elitne zasebne šole s svojo razredno pogojenostjo ohranjajo in krepijo družbeno razslojevanje.
Teh splošnih raziskovalnih hipotez seveda ne preverjamo empirično ampak teoretično (miselno, logično), in to, kakor narekujejo izbrane metode teoretičnega raziskovanja.
2 Metodološka opredelitev
Metodološko plat teoretičnega diplomskega dela predstavljajo raziskovalne metode in uporabljeni viri.
2.1 Raziskovalne metode
V primeru teoretičnega raziskovalnega dela opredeljujemo splošno teoretične (miselne, logične) metode (gl. Mužič, 1986, str. 62-66; Šešić, 1974, str. 69-100; Zelenika, 2000, str. 310-408). Za potrebe izdelave diplomskih del navajamo na tem mestu nekaj najpogostejših:
a) Deskriptivna metoda: proučevanje na nivoju opisovanja dejstev, odnosov, procesov brez vzročnega razlaganja.
2 Naslov in nekaj sestavin smo prevzeli iz diplomske seminarske naloge: Ljubojević, B. (2002). Elitno zasebno šolstvo znotraj angleškega šolskega sistema. Diplomska seminarska naloga, Maribor: Pedagoška fakulteta.
17
b) Komparativna metoda: proučevanje na nivoju primerjanja dejstev, odnosov, procesov z namenom odkrivanja podobnosti in razlik.
c) Zgodovinska metoda: proučevanje bližnje, daljne preteklosti na nivoju opisovanja in vzročnega razlaganja.
d) Metoda klasifikacije: proučevanje na nivoju določanja položaja nekega pojma v sistemu pojmov.
e) Metoda analize in sinteze: na eni strani proučevanje na nivoju razčlenjevanja sestavljenih pojavov, sodb, zaključkov na njihove sestavne dele in obravnava posameznih delov glede na druge oziroma celoto (analiza) ter na drugi strani na nivoju združevanja enostavnih miselnih sestavin (npr. pojmov, sodb) v sestavljene oziroma enkratne celote vzajemno povezanih delov (sinteza).
f) Metoda abstrakcije in konkretizacije: na eni strani proučevanje z odmišljanjem bodisi občih ali posebnih nebistvenih sestavin določenega predmeta, pojava ali procesa z namenom, da bi zajeli njihove bistvene lastnosti (abstrakcija), ter na druge na nivoju približevanja realnemu, konkretnemu z determinacijo občega s posebnimi določili (konkretizacija).
g) Metoda generalizacije in specializacije: na eni strani proučevanje na nivoju posploševanja, sklepanja od posameznega na splošno, dvigovanja pojmov nižjega reda na višji (generalizacija) ter na drugi na nivoju oblikovanja specifičnih pojmov, sklepanja od občega na posamično (specializacija).
V teoretičnem diplomskem delu običajno uporabljamo sočasno več metod; v kolikor je težišče na deskriptivnem raziskovalnem pristopu, je pogostejša npr. metoda deskripcije, klasifikacije; če pa na eksplikativnem, bo v ospredju raba npr. metod analize – sinteze, abstrakcije – konkretizacije, generalizacije – specializacije.
2.2 Uporabljani viri
Opredelimo vrsto uporabljenih virov glede na izvirnost njihove vsebine. Danes je uveljavljena (gl. Zelenika, 2000, str. 181-183) naslednja delitev virov:
a) primarni viri: vsebujejo nova, izvirna spoznanja ali novo izvirno razlago sicer že znanih spoznanj - v to skupino sodijo knjige, članki v strokovnih in znanstvenih revijah, zborniki, magistrska dela, doktorske disertacije;
b) sekundarni viri: vsebujejo informacije iz primarnih virov, v to skupino sodijo učbeniki, priročniki, enciklopedije, slovarji;
c) terciarni viri: vsebujejo informacije iz primarnih in sekundarnih virov, to so npr. bibliografije, knjižni katalogi, kazala.
Tovrstna diferenciacija virov je zelo pomembna, saj določa kakovost diplomskega dela z vidika natančnosti in starosti informacij. V diplomskem delu, če je le mogoče, uporabljamo primarne vire, saj so objavljeni prej in ne vsebujejo sprememb (pa tudi morebitnih napak prenosa), ki jih vsebujejo sekundarni viri (Kobeja, 2002, str. 40).
18
2.3.2 Primer EMPIRIČNEGA diplomskega dela
1 Vsebinska opredelitev
Vsebinsko plat empiričnega diplomskega dela dokončno opredelimo na nivoju namena oz. ciljev, raziskovalnih vprašanj, raziskovalnih hipotez ter spremenljivk.
1.1 Namen (cilji)
Namen opredelimo v obliki širših raziskovalnih vprašanj ali splošnih delnih problemov oziroma vidikov, ki v celoti predstavljajo empirično proučevanje raziskovalnega problema.
Primer: Če bi bila tema diplomskega dela Mladi in internet3, bi raziskovalni problem proučili na primer z naslednjih vidikov:
Razširjenost uporabe interneta pri mladostnikih.
Simptomi zasvojenosti z internetom in s samovrednotenjem.
Vloga spola, starosti dijakov pri razvoju simptomov zasvojenosti.
1.2 Raziskovalna vprašanja
Širša raziskovalna vprašanja oziroma širše delne probleme razčlenimo na ožja, specifična vprašanja, običajno dveh nivojev:
a) Specifična deskriptivna vprašanja so vprašanja opisa stanja pojava, osebe, okoliščine.
Primer:
Kakšna je stopnja zasvojenosti z internetom?
Katere možnosti uporabe interneta so med dijaki najbolj priljubljene?
b) Specifična eksplikativna vprašanja so vprašanja o odvisnih zvezah in razlikah.
Primer:
Ali obstaja zveza med samovrednotenjem dijakov in zasvojenostjo z internetom?
Ali obstaja razlika v stopnji zasvojenosti z internetom glede na spol dijaka?
1.3 Raziskovalne hipoteze
Hipoteze pri empiričnem raziskovanju so ponavadi domnevni vnaprejšnji odgovori na eksplikavitna vprašanja, torej vprašanja o odvisnih zvezah in razlikah.
Za širša raziskovalna vprašanja (splošne delne probleme) postavljamo splošne hipoteze, za ožja, specifična pa specifične hipoteze.
V diplomskem delu so lahko navedene splošne hipoteze, ki so razčlenjene na specifične, ali pa samo specifične hipoteze. Sledenje, torej specifične hipoteze, so lahko izražene implicitno ali eksplicitno:
a) Implicitno izražene hipoteze so hipoteze v obliki eksplikativnih vprašanj, torej vprašanj o odvisnih zvezah in razlikah.
3 Izbira teme in nekaterih sestavin tega primera izhaja iz članka: Jeriček, H. (2001). Mladostnikovo samovrednotenje in znamenja zasvojenosti z internetom. Sodobna pedagogika, 52 (4), str. 128-145.
19
Primer:
Ali obstaja zveza med samovrednotenjem in zasvojenostjo dijakov z internetom?
Ali obstaja razlika v stopnji zasvojenosti z internetom glede na spol dijakov?
b) Eksplicitno izražene hipoteze so domnevni odgovori (trdilne povedi) o obstoju in o smeri zveze oziroma razlike.
Primer:
Predpostavljamo, da obstaja zveza med samovrednotenjem in zasvojenostjo z internetom, in sicer tisti, ki se više vrednotijo, kažejo manj znakov zasvojenosti.
Predpostavljamo višjo stopnjo zasvojenosti z internetom pri fantih.
Ali bomo raziskovalne hipoteze izrazili implicitno ali eksplicitno, je odvisno od našega vnaprejšnjega poznavanja problema. V kolikor ne moremo dovolj utemeljeno domnevati (na osnovi dosedanjih znanstvenih spoznanj in izkušenj), kakšna bo smer odvisne zveze ali razlike, ostanemo pri implicitno izraženi hipotezi, torej pri eksplikativnem raziskovalnem vprašanju, ki implicira samo obstoj odvisne zveze ali razlike, ne pa smeri.
Ne glede na to ali so hipoteze implicitno ali eksplicitno izražene, pa velja, da jih empirično (v praksi) preverjamo (specifične neposredno, splošne običajno posredno) in, če je le mogoče (če to dopušča izbira vzorca in spremenljivk), tudi preizkušamo s pomočjo statističnih (parametričnih, neparametričnih) preizkusov.
1.4 Spremenljivke (variable)
Pri določanju spremenljivk izhajamo iz postavljenih raziskovalnih vprašanj. Pri tem nam enostavna, specifična deskriptivna vprašanja prinašajo podatke za eno spremenljivko, specifična eksplikativna za dve (gl. primer pri točki 1.2), med katerima je običajno ena v vlogi neodvisne in druga odvisne, lahko pa gre tudi za zvezo med dvema neodvisnima spremenljivkama. Spremenljivke izrazimo s posameznimi pojmi, sintagmami ali povedmi (običajno trdilnimi), ki nazorno in natančno kažejo opazovan pojav.
Dober pregled nad obsegom in globino proučevanja raziskovalnega problema dobimo, če izdelamo seznam (oštevilčenih) spremenljivk ter preglednico odvisnih zvez med spremenljivkami, kakor ponazarjata naslednja primera:
a) Seznam spremenljivk
Primer:
1. Spol dijakov.
2. Stopnja samovrednotenja dijakov.
3. Stopnja zasvojenosti dijakov z internetom.
b) Preglednica: Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami
Primer:
Zaporedna številka
raz.vprašanja/hipoteze
Neodvisne spremenljivke
Odvisne spremenljivke
1.1
1.2
2.1
.
.
.
1
2
…
2, 3
3
…
20
2 Metodološka opredelitev
Metodološko plat empiričnega diplomskega dela predstavljajo raziskovalne metode, raziskovalni vzorec, postopki zbiranja podatkov in postopki obdelave podatkov.
2.1 Raziskovalne metode
Uveljavljena je klasifikacija metod empiričnega raziskovanja po gnoseološkem in akcijsko manipulativnem kriteriju (Sagadin, 1993, str. 12). Glede na to razlikujemo tri metode:
a) Deskriptivna metoda: proučevanje na nivoju opisovanja stanja oziroma iskanja odgovorov na vprašanja, kakšno je nekaj, torej brez vzročnega razlaganja.
b) Kavzalna-neeksperimentalna metoda: proučevanje na nivoju vzročnega razlaganja oziroma iskanje odgovorov na vprašanje zakaj, pri čemer torej vzročna razlaga temelji na empiričnem preverjanju odvisnih zvez med pojavi.
c) Eksperimentalna metoda: proučevanje na nivoju vzročnega razlaganja učinkov namernega vnašanja enega ali več eksperimentalnih dejavnikov v raziskovalno okoliščino.
V skladu z navedeno klasifikacijo je vsaka empirična raziskava na deskriptivnem nivoju, ne pa nujno na kavzalnem (eksplikativnem), razen eksperimentalne. V okviru empiričnih diplomskih del je največ raziskav izvedenih hkrati z uporabo deskriptivne in kavzalne neeksperimentalne metode.
2.2 Raziskovalni vzorec
Empirične raziskave diplomskih del potekajo na vzorcih in ne na celotni populaciji (statistični množici). Zajete vzorce opredelimo z vidika vrste in števila enot, kraja, časa in načina vzorčenja. Glede na to razlikujemo naslednje vzorce (gl. Cencič, 2002, str. 100-102; Flere, 2000, str. 77-80):
a) Vzorci iz konkretne populacije (opredeljene stvarno, krajevno, časovno)
• slučajnostni (enostavni, stratificirani, skupinski, večstopenjski)
• neslučajnostni (priložnostni, namenski, sistematični).
b) Vzorci iz hipotetične populacije (umišljene, neomejene):
• enostavni slučajnostni vzorci (to je v celoti vzeta skupina enot – oseb, ki predstavlja samo sebe oziroma hipotetično populacijo, torej populacijo, ki bi obsegala tudi prihodnje generacije in bi se glede raziskovalnega pojava ujemala z dejansko skupino, na kateri raziskujemo.
2.3 Postopki zbiranja podatkov
Podatke zbiramo z različnimi postopki (tehnikami) in njim prilegajočimi inštrumenti (gl. Cencič, 2002, str. 47-58; Flere, 2000, str. 80-95, 122-133; Sagadin, 1993, str. 28-231). Danes je uveljavljena razdelitev postopkov oziroma raziskovalnih tehnik v dve osnovni skupini:
a) Kvantitativne tehnike
Standardizirane (strukturirane, vezane) tehnike, katerih instrumenti prinašajo kvantitativne podatke, torej podatke primerne za kvantitativno (statistično) obdelavo in statistično indukcijo, sem sodijo:
21
• anketa (z anketnim vprašalnikom, sestavljenim iz vprašanj zaprtega tipa)
• standardizirani intervju ali ustna anketa (z anketnim vprašalnikom, sestavljenim pretežno iz vprašanj zaprtega tipa)
• strukturirano (sistematično, načrtno) opazovanje (z vezanimi protokoli)
• ocenjevalne lestvice
• lestvice stališč (npr. Likertovega tipa)
• preizkusi (testi) znanja
• analiza dokumentov (kvantitativna analiza vsebine, zasnovana na vnaprej določenih enotah analize).
b) Kvalitativne tehnike
Nestandardizirane (nestrukturirane, nevezane) tehnike, katerih inštrumenti prinašajo kvalitativne podatke, torej podatke, primerne za kvalitativno obdelavo, sem sodijo:
• anketa (z anketnim vprašalnikom, sestavljenim iz vprašanj odprtega tipa)
• nestandardizirani intervju (sprotno oblikovanje vprašanj odprtega tipa)
• nestrukturirano (nenačrtno) opazovanje (nevezani protokoli)
• analiza dokumentov (kvalitativna/fenomenološka analiza vsebine v funkciji ugotavljanja pomena, smisla sporočila).
Inštrumente, ki jih potrebujemo, moramo največkrat izdelati (v skladu s cilji raziskave) kar sami, lahko pa uporabimo že obstoječe (v izvirni ali prirejeni obliki) ter preizkušene, pri čemer moramo navesti njihov izvor.
Ne glede na vrsto raziskovalne tehnike in izvor instrumentov pa moramo natančno definirati naslednje značilnosti:
a) Organizacija zbiranja podatkov (kdaj, kje, kako poteka sondažna in definitivna uporaba instrumentov)
b) Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih instrumentov:
• vsebinsko-formalne značilnosti (vrste vprašanj, nalog, njihova razporeditev)
• merske karakteristike (veljavnost, zanesljivost, objektivnost).
2.4 Postopki obdelave podatkov
Glede na vrsto spremenljivk (atributivne, numerične) oziroma obliko podatkov (besedno, številčno izraženi) razlikujemo dve osnovni vrsti obdelave podatkov:
a) Kvantitativna obdelava
Je obdelava kvantitativnih (kolikostnih), številčnih (tudi besednih, tranformiranih v številčne) podatkov, pridobljenih s kvantitativnimi postopki (gl. točko 2.3, pod a).
Za kvantitativno obdelavo obstaja vrsta različnih statističnih metod. (Gl. npr.: Petz, 2002; Sagadin, 2003), ki jih delimo po določenih kriterijih.
1. Glede na težnjo po posploševanju obstaja:
a) DESKRIPTIVNA STATISTIKA – metode analize brez težnje po posploševanju čez obseg zbranih podatkov, sem uvrščamo:
22
• frekvenčne distribucije (grafični, tabelarični prikazi)
• srednje vrednosti (npr. aritmetična sredina, mediana, modus)
• mere variacije (npr. standardni odklon, koeficient variacije)
• mere korelacije (npr. Pearsonov, Spearmanov koeficient korelacije)
b) INFERENČNA STATISTIKA – metode sklepanja iz vzorca na populacijo, to so:
• parametrični statistični preizkusi (npr. t-preizkus, analiza variance)
• neparametrični statistični preizkusi (npr. χ2-preizkus, Mann-Whitnerjev U-preizkus, Wilcoxonov preizkus)
2. Glede na število spremenljivk obstaja:
a) UNIVARIATNA ANALIZA – metode analize ene spremenljivke:
• frekvenčne distribucije (grafični, tabelarični prikazi)
• osnovna opisna statistika (npr. srednje vrednosti, mere variacije)
• neparametrični statistični preizkusi (npr. χ2 -preizkus)
b) BIVARIATNA ANALIZA – metode analize dveh spremenljivk:
• analiza razlik (npr. t-preizkus, χ2-preizkus)
• analiza povezanosti (npr. Pearsonov, Spearmanov koeficient korelacije)
c) MULTIVARIATNA ANALIZA – metoda analize večih spremenljivk hkrati:
• faktorska analiza
• multivariatna analiza variance.
Ali bomo podatke obdelali na nivoju deskriptivne ali inferenčne statistike in pri tem analizirali eno, dve ali več spremenljivk, je odvisno od vrste predhodnih opredelitev, in sicer namena naše raziskave (ali gre za proučevanje posameznih pojavov, povezanosti ali razlik), vrste podatkov oziroma spremenljivk (atributivne, numerične) ter velikosti, vrste in števila vzorcev (veliki/mali, odvisni/neodvisni, eden/več).
Izboru statističnih metod sledi kvantitativna obdelava. Ta je lahko ročna, je pa seveda bolj ekonomično in racionalno, če podatke obdelamo računalniško, in sicer z enim od statističnih programov. Danes je zelo razširjena uporaba enega najstarejših paketov SPSS (Statistical Package for the Social Sciences). Odlikuje se po precejšnjem obsegu tako enostavnih kot najbolj kompleksnih statističnih metod in kot tak že dolgo velja za paket, ki ni zgolj namenjen, kakor kažejo kratice, za statistične analize v družbenih znanostih (gl. Ambrožič, 2000; Kožuh, 2000). Opozoriti pa moramo, da gre za statistični paket, ki sicer res ne predpostavlja veliko računalniškega znanja, zato pa dobro poznavanje in razumevanje statističnih metod, sicer lahko pride do napak že pri njihovem izboru in nadalje pri branju računalniških izpisov ter slednjič prikazovanju in interpretaciji rezultatov.
b) Kvalitativna obdelava
To je obdelava kvalitativnih, običajno besedno izraženih podatkov, ki smo jih pridobili s kvalitatvnimi postopki (gl. točko 2.3 pod b). Za kvalitativno analizo empiričnega (besednega) gradiva ni razvitih eksaktnih, občih metod, kot so za kvantitaivno. Obstajajo pa različni postopki (gl. Flere, 2000, str. 92-95; Mesec, 1993), ki slonijo na
23
procesu kategorizacije in klasifikacije ter se odvijajo po, ne sicer ostro razmejenih, fazah (Mesec, 1993, str. 101-128):
1. Urejanje gradiva (transkribiranje, parafriziranje, povzemanje).
2. Določanje enot kodiranja (razčlenitev gradiva na sestavne dele, npr. besede, povedi, odstavke).
3. Pripisovanje pojmov (sorodnim empiričnim postavkam pripišemo enak pojem) in kategorij (sorodne pojme združujemo v kategorije) ter vzpostavljanje odnosov znotraj kategorij (t. i. osno kodiranje).
4. Izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij (izbor v skladu z namenom ter opredelitev njihovega pomena).
5. Vzpostavljanje odnosov med kategorijami (primerjanje kategorij, njihovo časovno in vzročno-posledično razporejanje (t. i. odnosno kodiranje).
6. Formuliranje teorij (opis in razlaganje dobljene klasifikacije).
Ob tem moramo opozoriti, da opisani postopek ni obči algoritem strukturiranja gradiva, njegova uporaba je prilagodljiva glede na zbrano, pogosto bogato in raznoliko nestrukturirano gradivo.
Priznati moramo, da je prikazano ročno analiziranje kvalitativnih podatkov, zlasti če je podatkov veliko (kakor je tudi običajno), miselno naporno in dolgotrajno. Pogosto prve rešitve niso najboljše, potrebni so ponovni pregledi, dopolnitve in korekcije. Danes se tako vse bolj uveljavlja računalniška obdelava (gl. Robson, 2002, str. 455-499). Eden izmed najbolj razširjenih programov je NUD*IST (Non-numerical, Unstructured Data Indexing, Searching and Theorizing).
2.3.3 Primer PRAKTIČNEGA diplomskega dela
1 Vsebinska opredelitev
Vsebinsko plat praktičnega diplomskega dela dokončno opredelimo na nivoju namena oz. ciljev, raziskovalnih vprašanj, možnih spremenljivk ter praktično izvedbenih izhodišč.
1.1 Namen (cilji)
Namen opredelimo v obliki širših raziskovalnih vprašanj ali, še pogosteje, v obliki splošnih delnih problemov oziroma vidikov, ki dobro predstavljajo praktično proučevanje problema v celoti.
Primer: V primeru diplomskega dela z naslovom Didaktični pristopi k nadarjenim pri zgodnjem poučevanju naravoslovja4 bi raziskovalni problem proučili na primer z naslednjih vidikov:
Didaktični pristopi, ki zadovoljijo potrebe nadarjenih.
Značilnosti nadarjenih glede na zaznavanje učiteljev.
Predlogi za delo z nadarjenimi učenci pri zgodnjem poučevanju naravoslovja in njihova izvedba v praksi.
4 Naslov in nekaj sestavin smo prevzeli iz diplomskega dela: Nasevski, A. (2003). Didaktični pristopi k nadarjenim pri zgodnjem poučevanju naravoslovja. Diplomsko delo, Maribor: Pedagoška fakulteta.
24
1.2 Raziskovalna vprašanja in hipoteze
Pri praktičnih diplomskih delih lahko posežemo po elementih teoretičnega ali empiričnega diplomskega dela. Tako ni nujno, da zastavimo raziskovalna vprašanja, ampak samo splošne raziskovalne hipoteze, ki so, podobno kot pri teoretičnem diplomskem delu, v bistvu vnaprejšnji domnevni odgovori na zastavljena širša, raziskovalna vprašanja.
Primer:
Učitelji v devetletni osnovni šoli pri delu z nadarjenimi v okviru pouka začetnega naravoslovja delajo veliko napak.
V kolikor pa praktično diplomsko delo temelji na empiričnih izsledkih, moramo v tem kontekstu upoštevati sistematiko, ki je značilna za empirična diplomska dela (gl. točko 2.3.2 od 1.2. do 1.4.)
Primer:
Ali učiteljem uspe v okviru poučevanja zgodnjega naravoslovja zadovoljiti potrebe nadarjenih?
Ali obstajajo razlike med učitelji glede na obliko težav pri delu z nadarjenimi pri zgodnjem naravoslovju in glede na njihove delovne izkušnje?
2 Metodološka opredelitev
Pri praktičnem diplomskem delu lahko posežemo v metodološkem delu diplomskega dela po klasifikaciji, ki je značilna tako za teoretično (gl. točko 2.3.2) kot za empirično diplomsko delo (gl. točko 2.3.2), kar je seveda odvisno od ustrezno nastavljenega praktičnega nadaljevanja.
* * *
Na tem mestu zaključujemo opis tretje faze raziskovalnega procesa, torej faze, 2.3 DOKONČNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA, v okviru katere raziskovalni problem bodisi teoretičnega, empiričnega ali praktičnega diplomskega dela dokončno, čim bolj operativno vsebinsko in metodološko opredelimo. Na tej osnovi preidemo nato k naslednji, četrti fazi.
2.4 IZVEDBA RAZISKAVE
Kakor smo raziskovalni problem v okviru tretje faze dokončno opredelili, sledi realizacija.
V primeru TEORETIČNEGA DIPLOMSKEGA DELA je to nadaljnji študij virov, torej teoretično (sekundarno) raziskovanje.
V primeru EMPIRIČNEGA DIPLOMSKEGA DELA pa gre za empirično raziskovanje, to je zbiranje in obdelava podatkov ter interpretacija rezultatov.
V primeru PRAKTIČNEGA DIPLOMSKEGA DELA se raziskovalni izsledki, pridobljeni, zbrani in obdelani na teoretični ali empirični način, poskušajo prikazati v novi, izvirnejši
25
obliki v realnem šolskem delovnem okolju. Pri praktičnem delu se izvedba raziskave nadgradi s poudarkom na praksi.
Seveda pa pri tem ne bo šlo za togo upoštevanje vnaprejšnjih vsebinsko-metodoloških določil, ampak za smiselne dopolnitve in spremembe, pogojene z nepredvidljivimi okoliščinami.
2.5 PISANJE POROČILA
Po kakovostno izvedenih (z optimalnim individualnim trudom in odgovornostjo) dosedanjih fazah raziskovanja sledi za raziskovalca, študenta diplomanta, domnevno najtežje in najodgovornejše delo, to je pisanje poročila (Zelenika, 2000, str. 525), v našem primer torej teoretičnega, empiričnega ter praktičnega diplomskega dela, ki običajno nastaja v treh fazah (gl. in prim. Zelenika, 2000, str. 525-526; Žižmond, 1998, str. 19):
1. Študent piše osnutek diplomskega dela (koncept, ogrodje, ki mu dodaja vsebino).
2. Po določeni časovni distanci (»inkubaciji«) lahko študent bolj objektivno in kritično pristopi k prebiranju in korekciji (strokovni, pravopisni, tehnični) svojega dela; odpravi napake in pomanjkljivosti, vnese potrebne spremembe in dopolnitve ter pripravi čistopis.
3. Študent izdelan čistopis preda mentorju v pregled. Mentorjeve pripombe in priporočila študent upošteva. Ko mentor izrazi prepričanje, da je diplomsko delo korektno izdelano, študent zaključi s pisanjem.
Sledi prikaz temeljnih jezikovno-slogovnih značilnosti diplomskega dela, po katerih se kot strokovno besedilo razlikuje (mora razlikovati) od drugih, leposlovnih besedil, to so:
- strokovni slog pisanja (gl. točko 2.5.1)
- znanstveni aparat (gl. točko 2.5.2)
- določena struktura (gl. točko 2.5.3).
Vsako v nadaljevanju podrobno predstavljamo.
2.5.1 Strokovni slog
Ker je diplomsko delo pisno strokovno delo, v katerem predstavljamo strokovna spoznanja, moramo uporabljati strokovni (znanstveni) slog pisanja (gl. Bajt, 1994, str. 22-26; Hladnik, 2002, str. 183-240; Južnič, 1992, str. 177-206; Kobeja, 2001, str. 5-12, 2002, str. 92-96; Zelenika, 2000, str. 531-536).
Poglejmo njegove značilnosti:
a) Jasnost; natančnost, nevtralnost
Strokovno besedilo »mora biti skrajno zvest izraz predmeta, o katerem govori« (Bajt, 1994, str. 22). Obstajati mora torej optimalna skladnost med predmeti, pojavi objektivne stvarnosti in njim pripadajočimi jezikovnimi izrazi. To je mogoče doseči z naslednjimi jezikovnimi sredstvi:
26
enopomensko, pomensko nepreneseno izražanje (izogibanje metafor, metonimij, alegorij, personifikacij);
raba slogovno nezaznamovanih (nevtralnih), torej ne čustveno obarvanih (npr. ljubkovalnih, slabšalnih, ironičnih) izrazov;
raba slovenskih strokovnih izrazov (če le obstajajo) in ne tujk;
raba prve osebe množine
dovoljena raba trpnika (pasivna oblika glagola) kot enega od »pomembnih sredstev zahtevane nevtralnosti« (Hladnik, 2002, str. 184), prednost pa ima aktivna oblika;
argumentiranje osebnih trditev s spoznanji drugih avtorjev, z rezultati lastne raziskave ali z logičnim sklepanjem; nepreverjene subjektivne sodbe ne sodijo v strokovno besedilo.
b) Kratkost, jedrnatost, zgoščenost
Pri vsakem, še zlasti pa pri strokovnem pisanju velja slediti načelu ekonomičnosti (gospodarnosti), ki narekuje »čim manj besed, tem več informacij« (Bajt, 1994, str. 23). Iz tega izhajajo naslednje ubeseditvene zahteve:
oblikovanje kratkih stavkov;
oblikovanje kratkih povzetkov vsebine, zlasti v primerih daljših delov besedila (poglavij, podpoglavij);
ubeseditev brez rabe tavtologij (istorečje) in pleonazmov (besedno preobilje);
raba strokovnih izrazov namesto stavčnih opisov;
več samostalniškega kot glagolskega izražanja.
c) Sistematičnost, preglednost, razumljivost
Da lahko bralec razbere in dojema bistvo strokovnega besedila hitro, brez večkratnega branja, so potrebni naslednji pogoji:
logična povezanost stavkov, odstavkov, podpoglavij, poglavij (koherentnost);
postopno prodiranje v problem, brez skokov naprej ali nazaj;
logična razdelitev besedila na manjše dele (odstavke, podpoglavja, poglavja), opremljene z natančnimi naslovi in grafičnimi ločili (številke, črke, druga odstavčna znamenja);
postavljanje obrobnih, postranskih informacij v opombe;
racionalna (preudarna, smotrna) raba preglednic, grafov, shem, zemljevidov, slik;
izogibanje pogosti rabi kratic, okrajšav, zlasti splošno manj znanih;
slovnična in pravopisna ustreznost (napake lahko namreč znižujejo razumevanje), kakor jo narekuje slovenski pravopis (gl. Slovenski pravopis, 2001; besedilo naj pregleda tudi lektor).
d) Raznolikost, živost
Zahteva po enopomenskem, kratkem in razumljivem upovedovanju ni zahteva po monotoniji. Tudi za strokovna besedila velja, da je jezikovna raznolikost in živost ena izmed njihovih slogovnih odlik. Res je, da smo pri strokovnem pisanju vezani na vrsto pravil, ki to omejujejo. Nekaj možnosti za oblikovanje bogatega, dinamičnega in s tem privlačnega strokovnega besedila pa vendarle obstaja, na primer:
kombiniranje krajših in daljših povedi ter enostavnih in večstavčnih prirednih in podrednih povedi;
27
neobičajni vrsti red besed, a ne za ceno manjše razumljivosti;
izogibanje rabe enakih glagolov, samostalnikov ali kar stavkov v celoti za opise sicer ponavljajočih se dejstev (kot so na primer rezultati empiričnega preverjanja različnih raziskovalnih hipotez).
2.5.2 Znanstveni aparat
Najpomembnejša značilnost oziroma kar maksima strokovnega pisanja je uporaba znanstvenega aparata (gl. Južnič, 1992, str. 162-176; Kobeja, 2001, 2002, str. 85-89), ki zajema prevzemanje (citiranje, parafraziranje, povzemanje), dokumentiranjespoznanj drugih avtorjev in rabo opomb.
Pisanje strokovnih besedil ni le ubesedovanje naših lastnih misli, ampak vedno tudi misli drugih avtorjev, saj se tako obstoječe znanje, v skladu s stalno spreminjajočo se stvarnostjo, dograjuje, dobiva novo kakovost in se razvija znanost. Seveda pa pripada avtorjem uporabljenih del pravica do priznanja njihovega avtorstva. V kolikor tega ne storimo, si torej prilastimo njihove stvaritve in zagrešimo etični prekršek (plagiat).
Obstaja več uveljavljenih mednarodnih standardov (stilov, sistemov) pisanja strokovnih besedil. Eden izmed teh je APA standard (Publication Manual of the American Psychological Association, 2002), ki ga, kakor smo že zapisali (gl. točko 2.2), prevzemamo tudi mi, saj velja danes v svetu za enega izmed najbolj pogosto uporabljenih sistemov (Ambrožič in Hudobivnik, 2001) tako v družboslovju kot naravoslovju (Dokucumenting Internet Sources, b.d.)5
V skladu s tem, torej APA standardom, in s pravili slovenskega pravopisa (Slovenski pravopis, 2001) bomo v nadaljevanju predstavili tri osnovna področja uporabe znanstvenega aparata, to je:
- prevzemanje (gl. točko 2.5.2.1),
- dokumentiranje (gl. točko 2.5.2.2),
- raba opomb (gl. točko 2.5.2.3).
2.5.2.1 Prevzemanje
Misli drugih avtorjev lahko prevzemamo dobesedno ali nedobesedno.
a) Dobesedno prevzemanje
Dobesednemu prevzemanju najbolj pogosto rečemo citiranje ali navajanje in dobesednemu prevzemku (vložku) citat ali navedek. Ima pa izraz citirati dvojni pomen, natančneje, njegov glavni pomen oziroma funkcija je »dobesedno navesti tuje besedilo« (SSKJ6, 2000, str. 8 in podrejeni pomen oziroma funkcija je »navesti vir: citrirati uporabljeno literaturo« (prav tam). V praksi strokovnega pisanja ga uporabljamo z obema pomenoma, torej kot dobesedno navajanje tujega besedila ali navajanje virov (med besedilom).
5 S te pa ne mislimo, da bi ga morali uporabljati vsi uporabniki tega priročnika. Pomembno je, da je naše strokovno pisanje dosledno v skladu s standardom, ki je uveljavljen na posameznem znanstvenem področju.
6 Kratica za Slovar slovenskega knjižnega jezika
28
Citiramo relevantne definicije, dovršeno izražene tuje misli ali ugotovitve, katerih sporočilna vloga (npr. informacijska, motivacijska, estetska) bi se z našimi posegi (npr. z razširjanjem, krčenjem) zmanjšala, ne citiramo pa podatkov, ki predstavljajo našo osnovno splošno izobrazbo (Kobeja, 2002, str. 86).
b) Nedobesedno prevzemanje
Nedobesedno prevzemanje je izražanje tujih misli z našimi. Običajno rečemo temu kar povzemanje in nedobesednemu prevzemku povzetek. Če pa upoštevamo globino in obseg prevzetih informacij, ločimo dva nivoja nedobesednega prevzemanja:
- parafraziranje kot glagolnik od parafrazirati: »nanovo, drugače predstavljati ali razlagati že znano temo« (SSKJ, 2000, str. 818)
in
- povzemanje kot glagolnik od povzemati: »na kratko navesti, podati glavne, bistvene misli sporočila« (prav tam, str. 958).
Gre torej za to, da je pri parafrazi celotna izvirna vsebina predstavljena na drugačen (naš) način (bolj strnjene ali razširjeno), pri povzetku pa zgoščeno izrazimo le bistvo prevzetega sporočila, torej je parafraza po informacijski vrednosti bližja izvornemu besedilu kot povzetek, ki strnjeno predstavlja le njegovo bistvo.
Pravila prevzemanja
Za korektno prevzemanje, torej citiranje, parafraziranje in povzemanje obstajajo določena pravila (gl. Publication Manual of the American Psychological Association, 2002, str. 117-122; Slovenski pravopis, 2001, str. 1-6. V nadaljevanju predstavljamo nekaj ključnih:
(1) Razvidno mora biti avtorstvo vsakega prevzemka (citata, povzetka).
(2) Citat mora biti vizualno dobro ločen od ostalega besedila, in sicer:
• Kratki, t. i. vrinjeni citat (manj kot 40 besed) ločimo z dvojnimi narekovaji.
• Daljši, t. i. samostojni citat (nad 40 besed) ne označimo z narekovaji, ampak ga po dvopičju na koncu zadnje vrstice damo v samostojni odstavek, ki je od ostalega besedila ločen spredaj in zadaj z večjim presledkom ter z zamikom (npr. pet mest) levega in desnega roba proti sredini.
• Citat v citatu ločimo, da dvojnim narekovajem (za citirano besedilo) sledijo enojni (za citat v citiranem besedilu).
(3) Dopustni so naslednji posegi v citat:
• Izpusti iz citata (elipse): Izpusti znotraj stavka označimo s tremi zaporednimi pikami, med stavki pa s štirimi (prva pika pomeni konec prvega citiranega stavka, njej pa sledijo tri zaporedne pike izpusta);
29
ker pa je tropičje tudi ločilo, s katerim pisec zaznamuje svojo nedokončano misel, lahko pride do zamenjav med ločili, zato je bolje, če postavimo tropičje v oglati […] ali poševni /…/ oklepaj, pri čemer je tropičje obojestransko stično; oklepaj pa ne:
Besedilo […] besedilo.
Pri izpuščanju delov izvirnega besedila moramo paziti, da s tem njegovega prvotnega pomena ne spreminjamo.
• Vrinki v citat (interpolacije): vrinke postavimo v oglati oklepaj [vrinek], pri čemer je vrinek na obeh straneh stičen, oklepaj pa ne:
Besedilo [vrinek] besedilo.
Vrivanje lastnih dopolnil uporabljamo v primeru težjih, manj razumljivih citatov.
• Poudarki: Če želimo besedo ali sklop besed v citatu poudariti, jih pišemo kurzivno (poševno) in ta poseg označimo takoj za tem z opombo v oglatem oklepaju:
Besedilo poudarek [poudarek dodan].
• Citiramo, parafraziramo oziroma povzemamo praviloma samo iz primarnega (izvirnega) dela, izjemoma (če izvirno delo ni dostopno) iz sekundarnega, kar seveda ustrezno dokumentiramo (gl. točko 2.5.2.2).
2.5.2.2 Dokumentiranje
Vse, kar smo prevzeli (citirali, parafrizirali, povzeli) moramo dokumentirati, in sicer v besedilu z bibliografskimi sklici ali referencami in ob koncu dela v seznamu literature z bibliografskimi opisi.
a) BIBLIOGRAFSKI SKLICI / REFERENCE
Za citiranje virov med besedilom uporabljamo sistem avtor – letnica (harvardski sistem)7, to pomeni, da ima referenca, ki jo navedemo v oklepaju po prevzemku (citatu, parafrazi, povzetku), dve osnovni, z vejico ločeni, sestavini, in sicer priimek avtorja in letnico izdaje dela:
Besedilo (Avtor, letnica)
To je osnovna oblika reference v besedilu, ki pa ima več specifičnih pojavnih oblik, pogojenih z raznolikostjo virov (npr. vir z enim ali več avtorji, brez avtorja…) in vrsto prevzemka (citat, parafraza, povzetek), za oblikovanje katerih seveda veljajo specifična pravila.
7 Uporabniki tega priročnika lahko uporabljajo tudi drugačni sistem, pomembno je, da to počno znotraj svojega diplomskega dela dosledno in enovito.
30
Pravila in primeri citiranja virov med besedilom
V nadaljevanju bomo v skladu z veljavnimi pravili (gl. Publication Manual of the American Psycho |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
